Prepričanja – hrana pekla

Moje prepričanje udari v tvojega. Jaz verjamem, da Bog obstaja. Ti tega ne verjameš. Jaz naredim vse, da bi ti dokazal, da obstaja. Ti narediš vse, da bi mi dokazal nasprotno. Kdo ima prav?

Nekdo, ki verjame v Boga, bo rekel, da imam prav jaz. Tisti, ki ne verjame v Boga, bo rekel, da imaš prav ti. Ker je tvoje prepričanje drugačno od mojega, te vidim kot “bebca”, češ kako si tako butast, da ne vidiš tega, kar vidim jaz. Enako velja zate. Ti prav tako vidiš mene kot “bebca”, ker ne vidim, kakor vidiš ti. 

Opazimo lahko, da zaradi enega enostavnega prepričanja, pride do delitve, kjer te jaz vržem v drugi koš in te ne vidim več sebi enakega, kot sem te morda videl pred tem. Enako velja zate, tudi ti mene vržeš v drug koš. Nastaneta dva pola in boj enega proti drugemu.

Ali Bog obstaja, ali ne, je le eno preprosto prepričanje. Prepričanj je brez konca. In vsakič, ko se poistovetimo z določenim prepričanjem, ustvarimo novo delitev.

V kotlu neštetotih prepričanj, ne more biti miru. Tu so le delitve mene proti tebi. Tukaj ni prostora za ljubezen. Kajti to je podlaga, kjer se rojevajo vojne in boji enega prepričanja proti drugemu.

Če je delitev, potem ni ljubezni. Ljubezen ne pozna delitve. Ko vzamemo katero koli prepričanje za svoje, nam ljubezen spolzi in je ne vidimo več, zakaj kmalu smo ujeti v boju. S prepričanjem smo sebe ločili od drugega, ki ne goji enakega prepričanja. Energijo vlagamo v to prepričanje, ki smo si ga prilastili.

Da ne bo pomote, ljubezen ni mišljena kot zaljubljenost. To sta dva popolnoma različna pojma. Zaljubljenost je pogojena in temelji na poželenju in mislih, ki ustvarjajo in krepijo poželenje. Zaljubljenost tako kot pride tudi gre. Ljubezen ne pozna pogojenosti in nima ne začetka ne konca. Ljubezen je tesno povezana z Enostjo.

Če se vrnemo nazaj, prepričanja, ki jih branimo in jih zagovarjamo, nam požrejo veliko energije in povzročajo delitev v nas in zunaj nas. Pomagajo nas ohranjati v strahu in v peklu, kjer smo neprestano v boju proti drugemu in kjer ne vidimo in ne zaznavamo ljubezni. Ljubezni, ki je najbolj pristno in osnovno stanje obstoja in na kateri je zgrajeno stvarstvo.

Continue Reading

Zapis v svetlobi

Vse je morje čudovite zavesti,
v njem duše valovijo,
in iščejo stik s tabo.

Dobro vedo, da si zapis v svetlobi,
v prelepem gozdičku,
v potoku,
in si luč in drevo in voda,
tudi moja duša si,
narejena iz sebe,
čista ljubezen,
ki življenje občuduje,
povsod si doma,
tudi v zaporu,
smejiš se norosti,
in ugibaš, če te bodo prepoznali,
pa čeprav to že veš, saj vse vodi k tebi,
ob tem se zabavaš,
nikogar si ne lastiš,
saj vse od vselej je zapis
v tvoji svetlobi.
 
  

Continue Reading

Ljubezen mu poljublja srce

hitimo, da bi jo našli, tisto čisto, nepojmljivo, ki bi nas iz sna prebudila, vendar ta je že tu,
povsod nas obdaja, v drevesih, v cvetlicah, v mimoidočih, v prijateljih, v otrocih, tudi v meni in v tebi se iskri, čarobna ljubezen,
a ne vidimo je, ne slišimo je,
saj smo zožili svet,
postavili smo pravila, kaj se sme in kaj ne,
in predstavo imamo o vsem, tudi o njej,
vemo točno, kakšne barve mora biti in kako naj zveni,
podlegli smo zahtevam, da moramo nadzirati vse
in pozabili smo biti otrok, ki občuduje in ima rad, kar ga obkroža, pusti ljubezni, da ga boža, ga navdihuje, pusti ji, da mu barva čaroben svet, ne ukazuje ji,
od nje ne zahteva, katere note naj igra in s katerimi barvami naj mu slika svet, ki se okrog njega vrti,
zato mu ljubezen polna mehkobe in čarobnosti, poljublja mehko srce

 

Continue Reading